Varovanje

Divji petelin je bil nekdaj zelo pogost. Zaradi svoje velikosti, lepote in  skrivnostnosti je naredil  močan vtis na številne ljudi, tudi umetnike. Slednjim je bil velikokrat tudi navdih za njihovo ustvarjanje. Fran Saleški Finžgar ga je imenoval »kralj ptic«, Ivan Tavčar pa »gozdne perutnine vladar«

Divjih petelinov je danes tako malo, da njihova številčnost nikakor ne zagotavlja njihovega obstoja. Možna sta le dva scenarija. Ali se razmere izboljšajo in tako njihovo število naraste ali pa bo moral naše gozdove zapustiti.

Za njegovo slabo stanje je odgovoren človek, zato smo mu dolžni pomagati in sprejeti ustrezne varstvene ukrepe. Je pokazatelj ohranjenih gorskih gozdov in z njegovim varovanjem hkrati varujemo tudi številne druge živalske in rastlinske vrste, torej tudi naravo kot celoto.

Za varovanje divjega petelina lahko največ naredijo gozdarji, lovci, lastniki in drugi uporabniki gozda (npr. planinci).

Mnogi menijo, da se divjemu petelinu ne da pomagati, vendar temu ni tako. Obstajajo številni ukrepi, ki omogočajo ohranitev te skrivnostne ptice:

  1. Ohranjanje dovolj velikih površin starega gozda.

Pri tem je treba upoštevati, da divji petelin potrebuje zelo veliko površino ustreznega življenjskega prostora, saj so raziskave pokazale, da se giblje na območju velikem nekaj 100 ha. Varovanje samo ožjega območja rastišča zato nikakor ne zadostuje. Dobrodošlo je ohranjanje rdečega bora (priljubljena zimska hrana), starih in podrtih dreves. Slabši ko je življenjski prostor, več ga potrebuje.

  1. Izvajanje sečnje le v času izven razmnoževalnega obdobja.

Za ohranjanje življenjskega prostora divjega petelina, sečnje gozda ni potrebno ukiniti, ampak jo le prilagoditi potrebam te ptice. Prilagojena sečnja in sicer na pravem mestu, v primernem obsegu in izvedena v pravem času divjemu petelinu lahko celo koristi, saj lahko izboljša prehranske možnosti (npr. večja rast borovnic).

Sečnja v času prezimovanja, rastitve, valjenja in vodenja mladičev pa pomeni zelo moteč dejavnik in je zato v smislu varovanja divjega petelina nedopustna. To obdobje traja vsaj od januarja do julija.

  1. Omejitev gradnje pregoste mreže gozdnih cest.

Gradnja cest pomeni zelo velik nemir in spremembo strukture gozda, ceste pa omogočajo tudi lažje gibanje plenilcem in privabljajo voznike motornih vozil.

  1. Prilagoditev turističnih in rekreativnih dejavnosti, tako da čimmanj ogrožajo divjega petelina.

Planinarjenje bi moralo potekati na samo zato namenjenih in označenih poteh in ne vsepovprek ter ne prezgodaj zjutraj, ko poteka rastitev. Planinske poti, ki potekajo čez rastišča, bi morali nadomestiti z drugimi ali jih vsaj v času rastitve zapreti. Množični pohodi (sem spadajo tudi šolski športni dnevi) naj se organizirajo le v času, ko je divji petelin na nemir manj občutljiv, torej od avgusta do oktobra. Psi morajo biti pod nadzorom, torej na vrvici. Le tako bo ostalo dovolj predelov, kjer bo divji petelin imel mir.

  1. Preprečevanje vožnje z motornimi vozili po gozdnih cestah in brezpotjih.

Vožnja z vozili na motorni pogon in kolesi v naravnem okolju je zelo moteča za vse živali in zato tudi z zakonom prepovedana.

  1. Omejitev nabiralništva gozdnih sadežev.

Nabiralništvo vnaša v gozd nemir, zato bi bilo treba povečati nadzor in to dejavnost tudi zakonsko drugače urediti.

  1. Upoštevanje divjega petelina pri gojitvi in gospodarjenju z divjadjo.

Krmišča divjega prašiča na rastišča ne sodijo. Zmanjševati je treba prehranske vire plenilcem, kot posledica človekovih dejavnosti.

  1. Preprečevanje zaraščanja zadnjih jas.

S tem ohranimo oziroma izboljšamo prehranske razmere (jagodičevje in mravljišča).

  1. Izobraževanje lastnikov gozda, lovcev, gozdarjev, planincev in drugih uporabnikov gozda.

Ključno je informiranje vseh, ki s svojimi dejavnostmi vplivajo na življenjski prostor divjega petelina. Le tako lahko zmanjšajo svoj negativen vpliv, ki je pogosto le posledica nepoznavanje problematike, ne pa tudi dejanskih potreb. Z nekaj dobre volje lahko vsi pomembno prispevamo k ohranitvi te ptice.

  1. Proučevanje divjega petelina.

Za varovanje divjega petelina je pomembno tudi spremljanje njegove številčnosti in prisotnosti ter posredovanje dobljenih podatkov ali opažanj strokovnjakom, ki to vrsto proučujejo. Le če vemo, kje je divji petelin prisoten in kakšna je njegova številčnost, lahko argumentirano vzpostavimo ustrezne varstvene ukrepe in ga aktivno varujemo.