Zakaj divjega petelina ogroža nemir?

Nemir povzroča stres.

Pričakovali bi, da se bo divji petelin, ki se že kot mladič srečuje z nemirom, nanj privadil, vendar kaže, da temu ni tako. Kako se odziva na nemir je proučeval švicarski ornitolog dr. Dominik Thiel, ki je meril razdaljo pri kateri ta ptica zbeži pred človekom, ki se mu približuje. Ugotovil je, da je na območjih, kjer je več nemira, razdalja večja, kot v mirnih predelih. Divji petelin se torej na nemir ne navadi, celo nasprotno, zaradi pogostega vznemirjanja je še bolj plašen. Njegove raziskave so tudi pokazale, da se divji petelin iz vznemirjenih predelov umakne v mirnejše, četudi so manj primerni.

Isti raziskovalec je v zimskih iztrebkih meril količino stresnega hormona glukokortikoida kortikosterona. Rezultati meritev so pokazali, da je koncentracija stresnega hormona na območjih z razvitim zimskim turizmom večja, kar neposredno kaže na stres divjega petelina zaradi nemira. Znano je, da stres zmanjša stopnjo preživetja. Tako kot ljudje so tudi živali, ki so pod stresom, bolj izpostavljene boleznim in zajedavcem ter porabijo več energije.

 

Nemir tudi ogroža razmnoževanje in prezimovanje.

 

Precej planinskih poti poteka preko rastišč, zato zgodnji planinci z njih pogosto prepodijo divje peteline, ki so na njih. Če se to dogaja dan za dnem, ne pride do parjenja. Pričakovali bi, da se bo zato umaknili in parili drugje. Zakaj se to večinoma ne zgodi? Rastišče zahteva določeno konfiguracijo prostora in strukturo gozda, zato ne more biti kjerkoli. Ker so rastišča stalna, so za morebiten nastanek novega (nadomestnega) rastišča primerna le območja, ki niso vznemirjana veliko let zapored, takih predelov pa je vse manj. Skratka, možnosti prilagajanja divjega petelina so v tem pogledu zelo omejene in verjetno večinoma že izčrpane.

 

Divji petelin pozimi živi na meji svojih energetskih zmožnosti. Vzrok temu so dolge noči, nizke temperature in težko prebavljiva ter energijsko revna hrana (predvsem iglice rdečega bora in jelke). Da preživi mora varčevati z energijo. To doseže predvsem tako, da se čim manj giblje. Če je pogosto preganjan, to seveda ni mogoče, saj med begom troši dragoceno energijo, zato mu lahko energetskih rezerv zmanjka in pomladi zato ne dočaka.

 

Pregnan divji petelin lahko postane plen plenilcev

 

Malo je znano, da nemir poveča verjetnost, da bo divji petelin postal plen plenilcev. Ker veliko časa preživi na tleh in tam tudi gnezdi, je razmeroma lahek plen. Razumljivo je, da je ena od obrambnih strategij poleg čuječnosti in varovalne barve tudi skrivanje in tiho čim bolj neopazno gibanje. S tem želi preprečiti, da bi ga plenilci opazili, in to mu kar dobro uspeva.

 

Ko ga človek prepodi, pa je skrivanja konec. Divji petelin, znan po glasnih vzletih, ne le zbeži pred nami, ampak s tem morebitnim plenilcem v okolici tudi izda svojo navzočnost, zato ti postanejo pozorni nanj. Povedano drugače: nemir poveča verjetnost, da bodo divjega petelina opazili plenilci in bo zato postal njihov plen. Zlasti je to kritično pri kuri z mladiči, ki so plenilcem še posebej izpostavljeni. Srečanje divjega petelina in človeka je torej lahko mnogo bolj usodno, kakor bi si mislili na prvi pogled.

 

Kaj lahko storimo planinci?

 

Glavni viri nemira so planinarjenje, smučanje, nabiralništvo, sečnja, vožnja z motornimi vozili in ponekod tudi fotografiranje ter prepogosto opazovanje rastišč. Vse naštete dejavnosti so v domovanju divjega petelina vedno bolj prisotne. Planinarjenja zaradi koristi za zdravje, seveda ne gre vsevprek omejevati. To pa ne pomeni, da ga z nekaj dobre volje ne bi mogli prilagoditi do te mere, da te plemenite ptice ne bo življenjsko ogrožalo.

V prvi vrsti je treba poskrbeti, da planinske poti ne bodo potekale čez rastišča in da jih ni preveč. Podatke o rastiščih imajo lovci in gozdarji. Če planinska pot vendarle poteka čez rastišče je zelo pomembno, da se v aprilu in maju na pot ne odpravimo zgodaj zjutraj. Dovolimo, da parjenje poteka v miru. Pomembno si je prizadevati, da se resnično planinari le po teh poteh in ne po bližnjicah in stranskih poteh. V pregosti mreži poti enostavno ni dovolj mirnih predelov, ki jih ta ptica tako potrebuje. Če imamo psa, naj bo ta na povodcu saj se z gnezda prepodena kura pogosto ne vrne in gnezdo popade.

Divji petelin na nemir ni enako občutljiv vse leto.

Največkrat se kot najbolj občutljivo ali celo kot edino problematično obdobje izpostavlja čas parjenja, pozablja pa se na pomen miru v času gnezdenja, vodenja mladičev in prezimovanja. Torej je »kritično obdobje« vsaj od januarja do julija. Na območju divjega petelina zato v tem času ne organizirajmo množičnih pohodov in prireditev.